• SL
• EN

Projektant Dean Lah o projektantskem biroju Enota, njihovem pristopu do oblikovanja arhitekture in prostora in o svoji povezavi z mestom Velenje.

Ne morem reči, da še nisem dobil tega vprašanja, je pa to nemogoče vprašanje. Ponavadi se izvlečem tako, da rečem, da je to naslednji projekt (smeh). Na vsakega naslednjega sem najbolj ponosen. V vsakem projektu dobiš kakšno misel, ki se odraža v naslednjemu, to je neločljiva celota.

Projekt, ki je najbolj vplival na biro v smislu prepoznavnosti, je zagotovo hotel Sotelia.  Zanj smo prejeli Plečnikovo nagrado in takrat smo bili prvič bolj publicirani. Da bi pa tisti projekt prav posebej odstopal od ostalih, pa ni. Je eden v nizu tistih, od katerih vsak nekoliko vpliva na naslednje rešitve. Imamo zelo raznolike realizirane projekte, ki jih je težko razvrstiti po vrsti. Najbolj publicirana do sedaj je verjetno Športna dvorna v Podčetrtku. Tehnološko najbolj zahteven je Wellness Orhidelia. Dominikanski samostan na Ptuju pa je denimo najbolj celostno kompleksen. Tehnološko sicer ne, a ker gre za pomemben zgodovinski spomenik, kjer je vpletenih veliko strok, je tu veliko usklajevanja, prilagajanja, popravljanja...

Ne vem, kaj je težje. Je pa zagotovo različno. Pri zasebnih uporabnikih je velik delež procesa oblikovanje, dogovarjanje glede zasebnih želja naročnika, kjer imaš zelo angažiranega sogovornika. Pri javnih projektih ponavadi tega nimaš in si prepuščen svoji odgovornosti do prostora. Temeljno poslanstvo je isto. Zagotoviti bivanjsko okolje, ki bo odgovarjalo na eni strani potrebam specifičnega človeka, na drugi strani pa širši množici uporabnikov.

Ni pa to samo odgovarjanje na specifične potrebe, ampak je do neke mere tudi usmerjanje. Vse z namenom, da ponudimo uporabnikom neko novo izkušnjo. Na primer Promenada ni več ravna črta, ampak je lomljena linija, ki te počasi pelje od točke do točke. Prej si prečkal most in šel preko reke, pa je nisi niti opazil. Ko si šel po promenadi do Cankarjeve ulice sploh nisi vedel kje in kdaj si prečkal Pako. Sedaj bo ravno tam osrednji prireditveni prostor. Na ta način želimo reko približati sprehajalcem. Jo vrniti v zavest ljudi, ki ta prostor uporabljajo in s tem nadgraditi njihovo izkušnjo prostora.

Moja povezava z Velenjem? Trdna! (se nasmeji)

Kar veliko let sem živel 100 m stran od Promenade. Praktično od rojstva pa vse do odhoda na fakulteto. Od tu sem doma. To je tisto, kar imenujejo projekt na domačem dvorišču, ki te popelje nazaj v otroštvo.

Huh, to je polemično vprašanje.

Zato, ker ni enega odgovora na to. To je tudi najlepše pri arhitekturi, ker ni ene resnice. Že res, da ko je modernizem enkrat zgrajen, je materializiran. Kot tak zaznamuje prostor in ga zasede v fizični obliki. Ampak modernizem je predvsem ideja, izboljšati kvaliteto bivanja za vse. Njegovo poslanstvo ni v obliki, arhitekturnih elementih. Modernizem je tako možno nadgraditi v različnih oblikah. Seveda pa se moraš zavedati v kakšnem prostoru si in posegati spoštljivo do tiste strukture, ki je že zgrajena. Tu ne gre za to, kaj je treba sedaj narediti po modernizmu. To je zgolj normalno nadaljevanje, evolucija, nadaljevati misel. Konkretno v našem primeru obdržati mesto v parku, nadgraditi in povečati obstoječe programe, da mesto zaživi.

Ja, kar je normalno. Vedno je najlažje nekaj zapustiti in iti nekam drugam, tam zgraditi nekaj novega. Težje se je z obstoječim stanjem prilagoditi novim potrebam. Prva reakcija je vedno iti ven. Zdaj je čas, ko se moramo vprašati kaj bomo naredili s temi prostori, iz katerih smo pobegnili.

Danes so vsi nakupovalni centri na obrobju, kamor se peljemo z avtom. Bi bilo pa zelo fino, če bi center spet zaživel. Če bi tu dejansko živeli, lahko tudi tu kaj nakupili, ne pa da se z avtom odpravimo na periferijo. Zato moramo ljudem zagotoviti tako kvaliteto bivanja v mestu, da ne bodo iskali nadomestka na obrobju.