• SL
• EN

Dean Lah je arhitekt in odgovorni vodja projekta projekta Promenada. Je soustanovitelj biroja Enota, kjer so izdelali idejno zasnovo in načrt prenove Promenade. V prihodnjih objavah si boste lahko prebrali več o njegovem pristopu do oblikovanja arhitekture in tudi o tem, kakšen je njegov pogled na urejanje mestnega središča Velenje.

Mogoče se sprva res zdi, da ne prav veliko. Predvsem če primerjaš novo ureditev s staro. A če primerjaš novo promenado s prvotnimi načrti preostalih delov centra mesta, vidiš veliko skupnega. Govorimo o mestu v parku, kjer je veliko zelenja in peščevih površin. Na nek način ponovno vzpostavljamo prvotno stanje. Misel je popolnoma ista, kot je bila v osnovi, le pogled na to, kje je center, je nekoliko širši.

Za revitalizacijo mestnega središča, katerega prvi korak je promenada, potrebujemo več programa. Prostora je namreč že zdaj dovolj, a se je v zadnjih dvajsetih letih izgubil predvsem na račun parkirišč. In prav to želimo s predlaganimi posegi spremeniti. S koncentracijo parkirišč povečati zelene površine in narediti prostorski okvir za možno širitev programa. Sledimo torej precej preprosti a nekoliko nasprotujoči si maksimi: “Več zelenja in več programa.”

Tu je bila nekoč cesta, ki pa se je spremenila programsko že pred časom. Zaprli so jo za promet, na sredino so postavili luči, fizično pa je ostala skoraj nespremenjena. 16 metrov široka pot, ki te je peljala od točke A do točke B. In točno tako smo jo tudi uporabljali. Zdaj jo želimo spremeniti v sosledje nekih programskih točk, kjer se bodo ljudje lahko tudi zadrževali, ne pa samo šli iz ene strani mesta na drugo. Programsko in funkcionalno bomo dopolnili prejšnje stanje, dodani so novi programi, kot je recimo amfiteater ob Paki.

Kar nekaj jih je. Nikoli ni samo enega, več ljudi več ve (se nasmeji). Znotraj ENOTE je sodelovalo veliko posameznikov, ob tem pa ne smemo pozabiti zunanjih sodelavcev, ki so tudi precej številni. Seveda pa se zavedamo tudi, da ni projekta brez investitorja in zato bi želel tu pohvaliti aktivno sodelovanje mestne občine, s katero smo skupaj uspešno premagali že kar nekaj ovir, ki jih pri tovrstnem projektu nikoli ne manjka.

Krajinsko arhitekturo smo oblikovali znotraj biroja. Pri naših objektih je včasih težko ločiti med arhitekturo in krajinsko arhitekturo zato smo se že pred časom kadrovsko okrepili tudi v tej smeri. Ob tem, da smo se skozi projekte sami izpopolnili v teh znanjih pa seveda še vedno sodelujemo tudi z zunanjimi sodelavci in izvajalci.

Pri projektu Promenada gre v krajinski arhitekturi za nadaljevanje zgodbe, ki je bila zastavljena ob nastanku mesta. Ker je mesto nastalo na novo, lahko danes tu najdemo zelo raznolike – tudi neavtohtone vrste rastja, ki so premišljeno razporejene po prostoru in ustvarjajo prepričjivo sliko, ki jo najdemo le malokje v mestnih središčih. V skladu z maksimo iz prvega vprašanja smo to zgodbo z istimi vrstami samo še nekoliko nadgradili.

Torej, vprašanje je, ali smemo biti tako drzni? Primaren cilj ni nikoli biti drzen zaradi drznosti same. Smo kdaj tudi zelo umirjeni, kadar presodimo, da je to potrebno.

Ne gre toliko za samo drznost. Gre za drzniti si spraševati o ustreznosti ustaljenih vzorcev. Ni pa cilj izstopati, odstopati. Cilj je nekje drugje. Naloga arhitekta je iskati nove odgovore, kjer je to potrebno, in s tem premikati meje. Koliko se lahko te meje premikajo, pa je drugo vprašanje. Rešitve vendarle morajo biti sprejete, sicer ne bodo mogle zaživeti v polni funkciji.